Na pol v spanju se nekako uspem obleči v športno opremo, počasi obujem teniske, se nekako privlečem v fitnes sobo in začnem z jutranjo vadbo. V kolikor mi dopušča čas, obiščem fitnes ali skupinsko vadbo. Po napornem dnevu, z minimalno energije in lastnim prepričevanjem, se končno povpznem na "orbitrek". Še dodobra ne zaženem svojih nog, se pojavi mačo, ki se bo povpzel na napravo, njegov pogled pa bo usmerjen v mojo ta zadnjo. Njegov tempo vadbe, bo sedaj diktiral moj zadnji atribut. Ali ko se prepotena poganjam na napravi za veslanje, me nekdo z desne gleda, češ kaj pa delam. Včasih ujamem še kak pogled, ki me premeri od pet do glave na recepciji.
Na vsakem koraku, smo v življenju deležni različnih pogledov. Vsak pogled ima svojo zgodbo. Vsaka zgodba ima kritičnega avtorja. Svojega največjega kritika, ki je hkrati moj osebni motivator, sem našla prav med štirimi stenami. Z temno rjavimi očmi, spremlja vsak moj gib, občasno pogleda na ekran, da vidi kaj se dogaja. Najraje ima poskoke. Ona ležerno na kavču ali v sedalu, jaz pa zraven vsa prepotena. Ko se najina pogleda srečata, me obda občutek, da me tiho kritizira, ja le kaj pa počneš. Mahaš ko klovn, izvajaš navidezno plezanje, se kotaš po tleh. Zakaj ti je to potrebno. Predvsem pa, potrpežljivo čaka, da končam svojo serijo vaj. Temu pogledu se ne izognem niti ob najhujšem mrazu niti v dežju, temi, ob pozni ali zelo zgodni uri, med tednom in med vikendi. Poskrbi, da moja lenoba ostaja zelo zmerna.
Za temno rjavimi očmi se skriva majhno bitje velikega srca. Njen pogled je vreden več kot tisoč izgovorjenih besed. Vsak dan me brez obsojanja spremlja, mi nekako popivna pot iz mojega čela, se na koncu privije k meni in me s tem nagradi za moj trud. V dežju me, po uri, vsa premočena preseneti z večimi poljubčki. Njena dejanja so neprecenljiva, zato mi daje motivacijo, da vztrajam dalje. Čeprav nikoli ne spregovori besede, mi da vedeti, da bo vedno tu za mene. Nikoli ji nebo mar, kako izgledam ter kaj jem. Mar ji bo za ure na agilityu, na sprehodih, pohodih in skupnih tekih. Zaradi njene aktivnosti ostajam in želim ostati aktivna še naprej, saj ne želim izgubljati najinih dragocenih skupnih trenutkov.
Moj navečji kritik in motivator je moja psička Neli. Mogoče se vam bo to zdelo smešno, nesmiselno, otroško in preveč čudaško. Le koliko od vas, se lahko pohvali, da ga ob najhujših naporih nekdo spremlja. Velikorat se mi med vadbo pridruži, največkrat tako, da mojo telovadno preprogo zasede za ležanje, občasno spanje in igralno površino. Moja vadba doma, tako ni nikoli enaka, monotona in dolgočasna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar